Novembra 2018 sva si z Gregorjem koooončno privoščila dopust. Moja predstava dopusta je raziskovanje krajev izven Evrope z ruzakom na rami, za lubka pa je to bil prvi skok (oziroma polet) izven našega kontinenta. Izbirala sva destinacijo, ki bi bila v Aziji (nad katero sem navdušena), “obvladljiva” za skromnih deset dni in vremensko sprejemljiva. In november na jugozahodnem delu Sri lanke je dobil vse kljukice.  

Najina pot je bila razdeljena na dva dela: hriboviti del Sri lanke (Ella) in obmorski del (Hikkaduwa, Galle in Unawtuna).  

Kaj si mislim o tem otoku v obliki manga? Ni me tako očaral, kot kakšna druga država, kjer sem bila, je pa gotovo zanimiva destinacija za potovanje. Čeprav se nerada vračam na isti kraj, me Sri lanka še vedno vleče, vzhodni in severni del ter templji so namreč ostali neraziskani… 

Na Sri lanki so definitivno moški daleč najlepši, kar sem jih videla na svojih potovanjih! Temni, s prečudovitimi obrazi in očmi, gostih črnih las in popolnih belih zob ter lepe postave (zanimivo, nikjer nisva videla moških s prekomerno težo. Res je sicer, da se nisva ustavila v Colombu, bolj “civiliziranem svetu”, kamor je vpliv hitre hrane in zahodnega načina prehranjevanja že prodrl in je oseb s prekomerno težo verjetno več – zadrževala sva se po manjših vasicah, kjer se veliko dela in pretežno je riž z zelenjavo). Na drugi strani pa sva se z lubkom trudila najti lepo žensko, vendar sva na celi poti odkrila le eno luškano domačinko. Najino subjektivno mnenje? Presodite sami, ampak Sri lanka je znana po tem, da ženske tja hodijo iskati družbo moških, za razliko od na primer Tajske, kjer je baje ravno obratno (baje, ker do Tajske še nisem utegnila prit in ne pišem iz lastnih izkušenj).  

Sri lanka je polna vode, z bujnim rastjem in ima, sodeč po obdelani pokrajini, zelo rodovitno zemljo. Rastje kar tekmuje, kje bo zraslo in kako visoko. Najde se vse, od palm (ananas, kokos), riža (ogromno riževih polj), nam poznanih povrtnin (krompir, fižol, paradižnik…), tropskih sadežev (mango, papaja..), lubenic, avokada, krvavečih dreves kavčuka (drevo, iz katerega pridelajo gumo) do kralja osrednjega dela države – čajevca. Raj zame!  

Presenetilo me je dejstvo, da je večina hiš ob najini poti zidanih in pokritih (pričakovala sem več lesenih in razpadajočih hišic) ter z elektriko in da ima verjetno vsaka družina (če že ne prebivalec) svoj tuk-tuk, ki po potrebi postane taksi. Ker je otok tako bogat z vodo, je tudi hrane v izobilju in tako so osnovne potrebe ljudi zadovoljene. Osredotočijo se lahko na ostale potrebe, kot npr. na svoje bivališče (non-stop čistijo in pometajo), na posel, se usmerijo v delo s turisti…  

Že prvi dan sem si hladila jezik od pekoče hrane, ko sem zagrizla v zelenjavni zavitek in zagledala vse zvezde tega sveta, ko je sporočilo prišlo do možganov. Res je, da nisem vajena pekoče hrane in je tudi nisem marala (Gregor jo obožuje), se mi je pa tokrat prikupila – še vedno v zmerni dozi! – ker poskrbi za temeljito čiščenje telesa Tisto malokrat, ko sva uspela poizkusiti lokalno hrano, ker je namreč turizem vplival tudi na ponudbo v restavracijah: na meniju so pice, pasta in burgerji s pomfrijem. Kar sva uspela najt lokalnega, je bilo preprosto, ampak božanskega okusa in še vedno sanjam o rižu iz Elle, skuhanem v palmovem listu in obdanem z različnimi zelenjavnimi prilogami.  

Na celi poti sva imela srečo z domačini, s katerimi sva prišla tako ali drugače v stik (če odštejem enega goljufivega in agresivnega tuk-tuk voznika in gospo iz pralnice, ki nama je vrnila le polovico najinih oblačil, ker naj bi drugo polovico pomotoma dala drugemu paru). Na splošno so šrilančani izjemno prijazni, ustrežljivi, topli, vedno pripravljeni pomagati in povečini dobro angleško govoreči, kar vse olajša potovanje in prispeva k lepim spominom. Nikoli na primer ne bom pozabila najinega predragega voznika Yasantha, ki se je tako smejal, ko sem ga prosila, če ustavi ob cesti, da kupim kokos. Ker, to ni bil tisti mladi, rumeni kokos, ki ga domačini pijejo in jejo (meni ni preveč okusen), želela sem rjavega, ki ga uporabljajo izključno za kuho. Ker prodajalki ni bilo jasno, kaj bom z rjavim kokosom, je voznik sam prijel njeno mačeto in ga pred nama razkosal in olupil (še prej pa nama je dal za popiti vso kokosovo vodo), da sem potem preostank poti uživala ob malcanju in grickanju posušenega kokosovega mesa, ki ga obožujem. Zadnji dan, ko naju je odložil na letališču, mi je v slovo poklonil 4 prave pravcate šrilanške rjave kokose! Vse sem prinesla domov in sedaj v hladilniku čakajo, da najdem mačeto in jih nekako razkosam (ter ostanem z vsemi desetimi prsti). 

[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row][vc_row][vc_column][vc_empty_space][/vc_column][/vc_row][vc_row][vc_column][vc_column_text] [/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]